Križni put je pobožnost na spomen Isusove muke od trenutka kada biva osuđen na smrt do polaganja Njegova tijela u grob.
Molitveni dio sastoji se od pripravne i završne molitve te, onih posebnih, molitve za svaku od 14 postaja muke Kristove. Svaka molitva postaje počinje zazivom: “Klanjamo ti se Kriste i blagoslivljamo Te, jer si po svojem svetom križu otkupio svijet“.
‘Kajkavski Križni pot’ nastao je iz pera Magdalene Vlah-Hranjec, a svaka postaja započinje zazivom: “O, Bogek moj, moj premili Jezušek, klanjam Ti se vu globlini svoje duše i blagoslivljem te, jerbo si, svojim svetim križom otkupiv svet.”
Poslušajte ga na našem YouTube kanalu.
Postaja prva – Jezuša so osodili na smrt.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljem te,
jerbo si,
svojim svetim križom otkupiv svet.
Med tulkim si svetom, al si videti som,
znom, znom, to je sporadi nas seju ke smo Te izdali
i vezda me srom, joko srom…
Sporadi Judinoga kušleca,
išče Ti koleno kleca,
sporadi Petra v srcu te stišče
i Tvoje sozno oko ga v svetini išče…
Zatajiv Te,
prije neg ga vojnik opče kaj zapitav, zatajiv Te,
prije neg je kokot zakukurikav…
A velki sodec Poncijuš Pilotuš
si je od sake krivice oprav roke
i Tebe, Božjega sina
osodiv je na strašne moke…
Kak norca, za krolja so Te meli,
krunu od pikečega trnja
na Tvoju svetu glovu so deli…
O, Bogek moj…
oprosti nam, si smo Te izdali
i si smo si,
kak Poncijuš Pilotoš, roke oprali…
Smiluj nam se Jezušek naš mili,
smiluj se!
Postaja druga – Jezuš jemle na sebe križa.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše i blagoslivljam Te,
jerbo si po svojem Svetom križu otkupiv svet.
Gledim Te s tem žmefkim križom na pleči,
i očem Ti, onak po svojem, po domočem reči
da mi je žav i to joko, joko, za uvredu saku,
za preklinjanje i pljuvanje, a posebno za bičuvanje…
Dok so Tvoje sveto telo kak noži rezali biči,
a sedeč na drevi plakali so se samo drobni ftiči,
čefketali stiha, molili krunicu,
sako zrnce za krvovu kapljicu…
Za saku sozu štera se v Tvojem oki skozala,
velku muku i bol nam pokozala…
Bogek moj, na pleča so Ti žmefkoga križa deli,
naj bi ga nesev na Golgotu,
na so našu ljudsku sramotu…
Smiluj nam se Jezušek naš mili ! Smiluj se !
Tretja postaja – Jezuš pada prvi pot pod križom.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljam Te,
jerbo si, po svojem Svetom križu
otkupiv svet.
O, Bogek moj, vidim,
noge te komaj nose
i vidim da Tvoje sozne oči
pomoč prose…
A pomoči nega…
Išče je davko do Golgote brega…
Opav si…
Pod križom ležiš…,
razjarenu svetinu
črez krvove soze glediš…
Čuješ kak kličeju,
čuješ kak vičeju:
– Ako si Božji sin,
stani se gori,
som sebi pomori!
Bogek moj…
Oprosti mi,
ako sam i jo kriva
za teški križ Tvoj…
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj se!
Četrta postaja – Jezuš je srev svoju svetu Majku.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
I blagoslivljam Te,
jerbo si, po svojem Svetom križu
otkupiv svet.
Videv si črez znoj i zoze
de za Tobom
ide Tvoja Sveta Mati.
Videv si ju zaplokanu
i štev si ju vuzvati…
Videv si kak Ti roko doje…,
al od velke groje nemre kcoj,
a Ti od krvniki
i teškoga križa nemreš k joj…
Štela Ti je malo vode dati,
krvovo lice oprati,
zbrisati z čela znoja,
i reči Ti:
-Sinek moj, dušica moja…
O, Bogek moj…, mili i premili,
pak de, de smo,
de smo si mi unda bili?
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj se!
Peta postaja – Šimun Cirenac pomože Isusu nesti križa.
O,Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljem Te,
jerbo si, po svojem Svetom križu
otkupiv svet.
Em več nemreš net hoditi
i nemreš več toga
teškoga križa nositi…
Za Tobom krvovi trog ostoja,
a svetina, razuzdana,
hmoja, ne prestoja…
A do Golgote išče je hoda,
križ več Tvoje pleče
se do krvi gloda,
klecaju Ti noge,
roke nemaju snoge…
Znoj te oblevle,
krvca se črez
Tvoj sveti obraz slevle…
Kaj vezda stvoriti?
Mora se dale iti…
V paniki i viki
pitali so se krvniki…
– Morti bi ga tre bilo
malo hmiti, ili nojti nekoga
kaj mu pomore križa nositi?
I Šimona Cirenca
so med svetine zbrali
kaj Ti pomore, so ga presilili…
O, Bogek moj…
Oprosti nam sema,
kaj to praf tak bilo,
i to na silu…
Smiluj nam se, Jezušek naš mili!
Smiluj se!
Šesta postaja – Veronika doje Isusu ropca.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek, klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljam Te,
jerbo si po svojem Svetom križu
otkupiv svet.
Neje, neje se bilo na silu
i dobroga sveta je tu bilo…
Ke so s Tobom žaluvali,
ke so s Tobom tugovali,
ke so zmed boti debeli
i biči žareči
šteli Ti pomoči,
reč utjehe reči…
Veronika…
žena bez stroha
se zmed krvniki posmeknula,
Tvoje sveto telo je doteknula…
Ropca z glove si je meknula
i brisala je Tvoje lice, brisala,
a na ropcu Tvoja slika se risala…
Tvoj obraz sveti
na jeji robec je za vekoma
vekom deti…
O, Bogek moj…,
kak bi štela i jo na ropcu meti
sveti obraz Tvoj…
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj se!
Sedma postaja – Isus pada drugi pod križom.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljam Te,
jerbo si po svojem Svetom križu
otkupiv svet.
Od te strašne i prestrašne boli
i drugoč i drogoč si opav doli…
Pok pod križom ves zmočeni ležiš
i vu svilne, greha pune
krvničke sandale glediš…
A one Te goze, goze,
po Tvem teli
tak kak kače ploze,
grizeju Te po obrazu,
po rokoj, po nogoj…
Oprosti mi se moje grehe,
o premili i predrogi Bogek moj…
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj se!
Osma postaja – Isus tješi jeruzalemske žene.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek, klanjam Ti se vu globlini svoje duše i blagoslivljem Te, jerbo si po svojem
Svetom križu otkupiv svet.
Tvoja bol, znoj i krvca
teknula je fnoga srca.
Za Tobom doga peršecija,
plač i narek,
Tvoji duši mali darek…
-Najte se žene nad menom plakati
i najte nad menom soze restakati,
nego se nad decom svojom plačite
i nad jimi soze restačite…
Rekev si komaj govoreč,
a nad Tobom pok je počiv bič…
Bič kak ogenj žareči
zežgav je Tvoju storu ranu na pleči…
Kakvo je to bilo peklensko delo?
Bogek moj,
znom da Te joko, joko bolelo…
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj nam se!
Deveta postaja – Isus pada tretji pod pod križom.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljem Te, jerbo si po svojem
Svetom križu otkupiv svet.
I tretji pot…
Pod križom leži Tvoje sveto
I onemočalo telo.
V krvi i ranaj več je celo…
Križ Te sega k zemlji stisnov,
a Tii Bogek moj,
neti da bi pisnuv…
I pok si se osovičiv,
na noge postaj,
križa pregrliv
kaj bi volju svojega Oca obaj…
O, Bogek moj,
soze so mi navrle na oči
I joko, joko bi ti štela pomoči…
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj nam se!
Deseta postaja – Isusa svločiju.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek, klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljam Te, jerbo si po svojem Svetom kriźu otkupiv svet.
Na Tebe, sega rojenoga i komaj źivoga,
na Tebe, Sina somoga drogoga Boga,
navalili so kak hohari,
svom snogom nahrupili so na Te,
razgrobali so se za Tvoje
krvove halje kak da so zlote…
I kocku so zo je hitali,
za škudu, za šteri zlatnik več,
so pitali…
Oh, Bogek moj, kakva sramota,
da mi je samo
obična krpica glota,
kaj Tve telo prekrila,
kaj Te od sramote skrila…
Smiluj nam seJezušek naš mili!
Smiluj nam se!
Jedanajsta postaja – Isusa prebijaju na križ
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljam Te,
jerbo si po svojem Svetom križu
otkupiv svet.
Gledim… i srce mi se steže,
gledim,kak Ti krvnik rojene
roke na križ veže,
gledim, kak prebira doge čavle
i kak mu drugi velkoga hamra dodovle…
Gledim… i pred oči mi kmica dohoja,
a tam, se okoli Tebe, vika, groja…
Gledim kak se Tvoje telo od boli steže,
a krvnik ne mora i dalje ga
nemilosrdno po križu resteže…
Gledim kak velki čavel
predira Tvoj dlan,
a krvca, Tvoja sveta krvca,
šprica na so stron…
Gledim kak so prebili
Tvoje svete roke i noge
I to pred očima
Tvoje matere boge…
Žav mi je, joko mi je žav,
Bogek moj mili i premili,
kaj smo Ti mi si skupa to
svojimi grehi stvorili…
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj nam se!
Dvanojsta postaja – Isus hmira na križu
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljam Te, jerbo si po svojem svetom križu otkupiv svet.
I sonce se skrilo
i nebo se zamročilo,
onemele so na drevi ftice
da so vidle smrtnim znojom
oblijono Tvoje sveto lice…
Bližila se smrtna vura,
došev je Tvoj smrtni čas,
a z Tebe, Bogek moj mili,
zišev je kak šepet, tihi glos…
– Žejen sam… žejen…
A krvnik jen, čije ime
ne vredno kaj ga čovek zgovoriv,
v pakosti i zloči štera nema kraja,
zodnji pot Te podvoriv…
Na dogu trstiku spužvu je nateknuv,
namočiv ju z octom
i Tvoje svete vusnice je doteknov…
Od boli, od jada, od gorčine
glovu si spustiv i stiha izustiv:
– Oče moj,
v roke predojem duh svoj…
Glova Ti je na prsi pola,
a Mati,
Tvoja sveta Mati, Te zazvola:
– Sinek moj… dete moje… –
I završile so muke Tvoje…
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj nam se!
Trinojsta postaja – Isusa jemljeju doli z križa.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivljem Te, jerbo si po svojem
svetom križu otkupiv svet.
Oh, kak je to strašno bilo
dok so sveto, mrtvo telo,
položili materi v krilo…
Dok Te mrtvoga miluvala ,
kak malo dete nunala i čuvala,
drogala Tvoje z krvljom zleplene losi,
i prosila Te kaj bi ji se oglosiv…
Štela je čuti Tvoj glos, Tvoj smeh deteči,
a pred jom biv je mrtev sinek,
v srcu mač i trn pikeči…
Oh, kak je to strašno bilo,
dok so sveto mrtvo telo
položili materi v krilo…
Smiluj nam se Jezušek naš mili!
Smiluj nam se !
Četrnojsta postaja – Isusa namečeju v grob.
O, Bogek moj, moj premili Jezušek,
klanjam Ti se vu globlini svoje duše
i blagoslivlam Te,
jerbo si po svojem Svetom križu
otkupiv svet.
Grob od kamena,
duha mrtvečka, zdena…
Ftice na drevi ščusjene,
pobožne žene resplokane…
Na nebi niski oblaki,
a Ti, Bogek moj, v raki…
V ploftu belo zamotali
so Tvoje sveto telo…
Položili so Te v grob bogoti,
na šterom se stronjsko
ime zdoleč zloti…
I velkoga kamena,
velkoga kak stena,
narinuli so k coj
i celomu svetu so
rekli da je to kraj Tvoj…
……………………………………………………….
Ali Bogek, Bogek mili moj,
neje, neje to biv kraj Tvoj …
Nit stroža, a nit kak stena velki kamen,
neje svetu rekev AMEN.
Za tri dni, kak si rekev – uskrsnuv si Ti!
Nad proznim grobom si se skozav,
rane od čavli na nogoj i rokoj si pokozav…
Biv je to znamen,
biv je to, Bogek moj,
Tvoj velki, svetu rečeni AMEN.
